POGLAVITNI NAMEN DELOVANJA KLUBA

OBJEKTIVNI, ZGODOVINSKI (RAZVOJNI) POGOJI nastajanja in delovanja do kapitalizma kritičnih civilnih gibanj kot znanilcev porajanja nove družbene ureditve, katerim so namenjene debate v klubu so nesporna dejstva.

Obstoječi družbeni sistem se že celo stoletje (od prve, sploh pa od druge svetovne vojne, s katerima je povzročil poboje skoraj 100 milijonov ljudi) utaplja v nezadržno ponavljajočih in stopnjujočih se gospodarskih, političnih in moralnih krizah, iz katerih ga »rešujejo« privilegirane družbene, predvsem politične in spolitizirane elite z reformiranjem »pravil igre«, v imenu katerih s profiti motivirani lastniki kapitala ter s slavo, močjo in oblastjo zasvojene srenje in klike družbenih elit manipulirajo z usodo »navadnega človeka«, vsega človeštva in življenja na planetu. Z eno besedo – sistem je v tranziciji: v zelo nevarnem obdobju pospešenega presnavljanja v »nov svetovni red« (papež, vrh »G 20« itd.) ali v nekakšno »tretjo možnost« (A. Giddens, V. Rus, evropski politiki) ali v »socializem« (Južna Amerika, Kitajska, upori po vsem svetu). To je obdobje, ko so vladajoče elite pripravljene ohraniti oblast tudi z najpodlejšemi sprenevedanji in manipulacijami (v imenu »solidarnosti«, »demokracije«, »človekovih pravic«, družbe »znanja in blagostanja« ali »nacionalnih interesov« itd.) ter končno tudi z najhujšim nasiljem. Zadnje desetletje pa se v »najrazvitejših« državah množijo tudi svarila o »nevarnosti socialne revolucije« in grožnje demonstrantom, sploh pa uporniškim skupinam.

Tako so za namen kluba in prizadevanja civilnih gibanj, ki želijo spremeniti kapitalizem, posebej pomembna zgodovinska in aktualna dejstva o – pogosto hipokritski – vlogi družbenih elit v tranzicijskih obdobjih. To so predvsem dejstva, da se nove ali revolucionarne ideje v zgodovini zmerom porajajo in razvijajo med pripadniki družbenih elit, najbolj izobraženih in sposobnih družbenih skupin. In to tudi med tistimi, ki so svoječasno podpirali ali tudi aktivno vzdrževali vladajoči izkoriščevalski sistem, tudi med njegovimi apologeti in celo med nekaterimi njegovimi voditelji. Npr, ko v 17. stoletju pripadniki fevdalne aristokracije delujejo kot podporniki in aktivni udeleženci pri snovanju in uveljavljanju meščanskih, proti fevdalnim odnosom naperjenih reform; v 18. stoletju pa posamezniki celo kot aktivni udeleženci meščanskih revolucij. V 19. stoletju pripadniki bogatih meščanskih družin, tudi kapitalističnih, (so)delujejo kot avtorji socialističnih idej in voditelji socialističnih gibanj, v 20. stoletju tudi revolucij in real-socialističnih držav. V Sloveniji v 1990-tih letih ob razkroju in propadu zbirokratizirane in skorumpirane real-socialistične politike in države politični funkcionarji nastopajo s kritiko takšne lastne politike. Odgovornost za razpad države, ki so jo desetletja vodili, in za izven sodne poboje kolaborantov z vsega Balkana na slovenskem ozemlju, enostavno pripišejo kar celi organizaciji, vsemu članstvu Zveze komunisov ali vsem »komunistom« in »zločinskemu komunizmu« na sploh. Z obtoževanjem in stigmatiziranjem »komunistov« in »komunizma« nasploh nekdanji politični funkcionarji, da bi pospešili pot v EU, strežejo simpatizerjem kolaboracije s fašističnimi okupatorji in globalni »desnici«; z idejami o »tranziciji socializma« (čeprav ga sploh ni bilo), ki da prehaja v »prijazni« (neo)liberalni ali moderni kapitalizem, pa so se spreobrnili v podpornike, apologete in celo v voditelje nove, osamosvojene kapitalistične države ter tako nadaljevali kariero in ohranili vodilne položaje tudi v novi državi. Zdaj, po 20. letih, ko se ta država in sistem pogrezata v čedalje hujše krize in se stopnjujejo protesti in upori, pa se nekateri, vedno bolj številni, spet pojavljajo kot kritiki kapitalizma in napovedovalci nove ureditve, celo kot podporniki do kapitalizma kritičnih in upornih civilnih gibanj in častilci proletarskih revolucionarnih (rdečih) simbolov in idej, ki so jih ne dolgo tega označevali ali soglašali, da so »zločinske, komunistične«.Tako pripravljajo javnost na nadaljevanje svoje hipokritske, licemerne voditeljske ali apologetske kariere še v kakšnem novem sistemu kot »levičarski«, »humanistični« ali »nestrankarski« zagovorniki »enakosti, bratstva, svobode, demokracije in človekovih pravic…«

Zgodovina vseh dosedanjih družbenih sistemov namreč ponuja nešteto dejstev o tem, da se in kako se vsaka družbena ureditev po tisoč- ali stoletjih svojega obstoja in razvoja nezadržno presnavlja in prehaja ali »tranzitira« v novo ureditev z aktivno in vodilno, zelo pogosto hipokritsko vlogo družbenih, predvsem političnih elit. To je takrat, ko se ob prekomernem (pohlepnem) zadovoljevanju naraščajočih potreb ter stopnjevanju agresivnosti vladajočih lastniških slojev in privilegiranih družbenih elit naglo pospešuje razvoj oziroma produktivnost delovnih in učinkovitost komunikacijskih sredstev (najbolj za oboroževanje in vojskovanje) ter z njimi pogojene množične spremembe v družbeni delitvi dela: ko se s spreminjanjem družbenega položaja številnih delovnih skupin in slojev kot tudi same narave njihovega dela množično spreminjajo temeljni motivi za delo, za nov način delitve njegovih rezultatov in za nov odnos prilaščanja sredstev in pogojev dela. Z novimi temeljnimi motivi se spreminjajo, razvijajo oziroma izpopolnjujejo tudi vrednote ter porajajo in uveljavljajo nove ideje o drugačnem urejanju družbenih odnosov, z drugačno državo ali strukturo oblasti. Z novimi idejami pa nastopa in se krepi tudi vedno bolj množičen odpor, upor in prizadevanja za vzpostavljanje novega družbenega reda.

TAKO SE TUDI V OBSTOJEČEM KAPITALISTIČNEM SISTEMU v zadnjem stoletju ob pospešenem razvoju tehnologije (posebej spodbujenem s potrebami orožarske industrije ter roparske in vohunske politike velesil) na vseh področjih družbene delitve dela v vseh poklicih in slojih spreminja hierarhična delitev in avtokratska organizacija dela in upravljanja v zmerom bolj enakopravno, participativno ali tudi kooperativno so-delovanje; narava dela pa – ob množičnem stopnjevanju izobrazbe in usposobljenosti za uporabo avtomatizirane elektronske tehnike – iz duhomornega zaporedja formalnih postopkov na tekočem traku v zmerom bolj kompleksno ustvarjalno aktivnost, ki omogoča uveljavljanje in razvoj mnogoterih zmožnosti enakopravno so-delujočih delavcev. Ob nujnih naravnih in pridobljenih razlikah med individualnimi zmožnostmi sodelavcev in zato tudi med njihovimi družbenimi položaji in vlogami, takšno (ustvarjalno in enakopravno) so-delovanje – ob nagrajevanju kvalitete rezultatov dela glede na različne zmožnosti – pomeni večje zadovoljstvo, močnejši motiv, kakor »čim več dohodka ali plače za čim manj dela« (na tekočem traku v tovarni, pisarni, šoli itd.) in močnejši motiv od pohlepa po čim večjem profitu, bogastvu, slavi in oblasti z izkoriščanjem soljudi (ki se – ta pohlep – skriva za samaritanskimi institucijami in akcijami za pomoč najrevnejšim slojem…).
Vodilno vlogo pri vsem, kar je omenjeno pri b) in c) zgoraj, najbolj zavzeto uveljavljajo številni pripadniki vseh vrst družbenih elit, posebno političnih in spolitiziranih. Številni tudi tako, da se – ko se izčrpajo motivi izkoriščevalskega sistema (sužnjelastniškega, fevdalnega, kapitalističnega, real-socialističnega) – s hipokritskim spreobračanjem ideoloških, svetovno nazorskih prepričanj in značajskih lastnosti prilagajajo »novim okoliščinam« ali »času« češ, da gre za »naraven razvoj« osebnosti… Primer takšnega spreobračanja real-socialitičnih in drugih »levičarskih« političnih funkcionarjev in apologetov je predstavljen zgoraj v odstavku b); konkretne verodostojne primere (z imeni) in pojasnili psihologov najdemo v Sobotni prilogi Dela 31. 12. 1994 ter 7. in 14. 1. 1995 pod naslovom »Spreobrnjenci 1,2,3 – Spreobrnitve po slovensko«. Primere spreobračanja »desničarskih« in »sredinskih, na zmagovalca čakajočih« elit, pa lahko najdemo v sporočilih medijev zadnjih 60 let : kako se iz sodelavcev ali simpatizerjev fašističnih okupatorjev in častilcev preživele družbene, monarho-kapitalistične ureditve, spreobračajo v »domoljube«, »antifašiste«, »demokrate«, »socialno čuteče humaniste« ipd.

REALNE SUBJEKTIVNE MOŽNOSTI (v ljudeh, množicah) za učinkovita, zavestno organizirana prizadevanja v iskanju izhoda iz moralne, politične in gospodarske ali sistemske krize kapitalistične družbene ureditve in za njeno spreminjanje (upoštevajoč zgoraj omenjena objektivna, zgodovinsko dana dejstva o presnavljanju ali tranziciji tega sistema) se pojavljajo in uveljavljajo.

Z nastajanjem in delovanjem vedno številnejših in raznolikih do kapitalizma kritičnih civilnih gibanj kot kooperativno organiziranih delovnih skupin na vseh področjih družbene delitve dela in pridobivanja dobrin. Npr. skupin za regeneracijo naravnega okolja, za ekološko pridelavo hrane, skupin »socialnega podjetništva«, skupin samostojnih kulturnikov, raznih ekip ali timov za razvijanje tehničnih, tehnoloških in sploh naravoslovnih inovacij, raznih ti. prostovoljstev za delo s pomoči potrebnimi ljudmi itd. Vse namreč želijo in si prizadevajo spreminjati (ne zgolj reformirati, popravljati ali izpopoljevati) kapitalistične odnose z organiziranjem konkretnih oblik in ukrepov za uveljavljanje dosledno enakopravnih odnosov pri delu, v delitvi dela in dohodka od dela ter pri upravljanju in prisvajanju pogojev in sredstev za delo in življenje.

Najbolj množična in vztrajna so seveda številna delavska gibanja (industrijskih delavcev), ki takšne težnje in cilje izkazujejo že štiri stoletja z bolj ali manj uspešnimi stavkami in drugimi demonstracijami, v zadnjem stoletju pa tudi s socialističnimi revolucijami. Te pa se razblinjajo v birokratizaciji in koruptnosti voditeljev/funkcionarjev privilegiranih družbenih elit, ki se zraščajo z globalizirajočim se, še ne onemoglim kapitalizmom, ko skrivajo njegovo presnovo oz. tranzicijo s sprenevedanji in lažmi o »tranziciji socializma« (ki ga še nikjer ni bilo – ker bil je le, je še in se še poraja kot »real«-socializem – kot Stalinov, Maoov, Titov, Castrov, Chavezov itd. »izem«…).

Zadnje desetletje se množične težnje za uveljavljanje dosledno enakopravnih ali »socialističnih« odnosov pojavljajo in deloma uveljavljajo tudi v množičnih političnih prizadevanjih spontano nastajajočih množičnih civilnih gibanj za spreminjanje oblasti oz. strukture državnih organov kot tudi za spreminjanje kapitalističnega sistema nasploh z bolj ali manj načrtno organiziranimi množičnimi demonstracijami ali tudi uporniškimi akcijami. Vse namreč zavračajo «profesionalno« strankarsko in sindikalno, na legalne ustanove omejeno organiziranje pa tudi »nevladno«, od strank in države odvisno (financirano) združevanje: ker je vse to v zakonih prirejeno za uveljavljanje profitarskih, korupcionaških in drugih negativnih motivov – marsikdaj pod krinko »neprofitnih«, »socialniih« (samaritanskih), »demokratičnih« (plutokratskih), »prostovoljnih« (dejansko na skrivaj klikarsko usmerjanih) institucij in aktivnosti.