V kratkem bodo posnetki razprave dostopni na povezavi preko naše spletne strani in na našem YouTube kanalu Akcija4generacij, ker si lahko do takrat ogledate posnetke naših preteklih debat.
Lepo vas pozdravljamo,
člani odbora kluba Akcija 4 generacij
Ob 500 letnici izida slavne knjige Th, Mora Utopija, je v knjižni obliki, v zeleni zbirki Studia humanitatis, tudi v slovenščini izšlo integralno besedilo te knj novem prevodu Bogdana Gradišnika , a s pomembnim poudarkom in dodatkom , Odprta utopija Stephena Duncomba.
Vprašanje, ki morda ni prav utemeljeno , je pa razumljivo , se glasi ; Kaj nam je treba teh starih knjig ? A imajo še kakšen smisel in pomen ? Ali so zgolj dokument časa in arhivsko gradivo? Ali odpirajo in na novo zastavljajo vprašanja, ki zadevajo tudi sodobnika ? In nešteto drugih, konkretnih – o morali, politiki , izobraževanju, enakosti.
Utopija je večni spremljevalec družbene misli in umetnosti, , v raznih oblikah, skozi različne žanre in z bolj ali manj subverznimi nameni in učinki. Da bi jo osmislili kot sodobno v vsebinskem in tehnološkem smislu , smo naredili Odprto utopijo – odprto kodno vabilo k premišljanju o prihodnosti, pravici do vizionarstva in imaginacije, in sicer po vzoru Odprte utopije Stephena Duncomba.
Ta pravi: »Knjižna oblika je omejila Morovo Utopijo, saj je bila tudi najbolj domiselna izmenjava omejena z edinstvenostjo besedila ter osamitvijo bralca in bralke. Toda digitalne platforme, kakršna je theopenutopia.org, odprejo to izmenjavo z mreženjem bralcev in bralk, ki so lahko obenem tudi pisci in piske. Tako lahko resnično odprta Utopija postane izvorna koda za kolektivno zamišljeno in ponovno zamišljeno utopijo. Za mnoge utopije.«
»Strukturno gledano je natisnjena knjiga medij, ki deluje kot monolog, saj osami proizvajalca in bralca. Povratne informacije in interakcija so močno omejeni, zahtevajo zahtevne postopke in samo v najredkejših primerih privedejo do popravkov. Ko je izdaja natisnjena, je ni mogoče popravljati, v najboljšem primeru jo je mogoče sesuti. Kontrolni krog je v primeru literarne kritike skrajno robusten in elitističen. Že načelno izključuje javnost.« (H. M. Enzesberger).
Morova zadnja navodila bralstvu se glasijo: ker ni upanja, da bi se ta utopija uresničila, si je mogoče želeti – in zamišljati – drugo utopijo. More ni zgolj avtor domiselne alternative, temveč daje prosto pot tudi naši lastni domišljiji. Utopija ni načrt, a prav tako ni potegavščina. Je iztočnica.
Beseda bo tekla o teh rečeh, o sprejemu te odprte ideje na Slovenskem, o ne- koncu zgodovine, o ne- koncu velikih zgodb in o ne-koncu utopij .
Levica, stranka upanja, gleda na moralno identiteto naše domovine kot na nekaj, kar je šele treba uresničiti, ne pa nekaj, kar bi bilo treba ohranjati. Desnica pa meni, da naša dežela že ima moralno identiteto, in upa, da jo bo obdržala nedotaknjeno. Boji se gospodarskih in političnih sprememb, zato pa zlahka postane orodje bogatih in vplivnih − ljudi, ki jim njihovi sebični interesi služijo za preprečevanje takih sprememb.
(Richard Rorty, American National Pride: Whitman and Dewey, 1997)
Ameriški filozof Richard McKay Rorty (4. 10. 1931 − 8. 6. 2007) trdi, da je levica »že po definiciji stranka upanja«, toda najnovejša levičarska moda je »filozofski brezup«, ki je po Rortyju »načelen, teoretično utemeljevan, filozofski brezup«. Ta simpatični in sugestivni Američan nas strezni, ker se mu »zdi takšno dajanje prednosti spoznanju pred upanjem. V Marxovem času je po svetu strašila pošast, imenovana komunizem, danes kapitalizem kot globalizacija in teorija, prežeta z malodušjem, svoje brezvetrje povzema v izraz postmoderna, ki je sama pošast in upanju ni naklonjena. Tako gre zdaj spoznanje pred utopijo in ne več utopija pred spoznanjem.
